fr
en
slo

IZDAJSTVO INTELEKTUALCEV: ODGOVOR BORISA A. NOVAKA ANDREJU LOKARJU

IZDAJSTVO INTELEKTUALCEV: ODGOVOR ANDREJU LOKARJU

V spletni reviji KUD KDO je Andrej Lokar 23. aprila 2020 objavil komentar Proglas slovenskemu narodu in poziv k razsodnosti svobodnega presojanja, ki žal ni nič drugega kot tendenciozna, ideološko motivirana in zlonamerna kritika Zahteve članic in članov Slovenskega in Mednarodnega PEN-a Vladi, Državnemu zboru in Ustavnemu sodišču Republike Slovenije z dne 4. aprila 2020.

Ker sem pred kratkim nič hudega sluteč prejel in sprejel nadvse spoštljivo vabilo Andreja Lokarja v Trubarjevo hišo literature, češ da bi rad tam predstavil moje delo »v okviru pogovorov z najuglednejšimi predstavniki slovenske umetnosti in kulture«, sem pičla dva meseca pozneje toliko bolj osupel spričo žaljivega, sovražnega in arogantnega tona njegovih sodb in obsodb. Prisiljen sem torej naliti čistega vina v strupeno šmarnico domoljubne patetike tega patentiranega izdajalca.

Lokarjevo napačno navajanje značaja, teksta in konteksta Zahteve je zavestno manipuliranje in klevetanje, njegov očitek, da je naša »pobuda posledica namernega izkrivljanja dejstev in lažnega prikazovanja realnosti«, pa je očitno izraz njegove patološke potrebe po iskanju in denunciranju »sovražnikov naroda«.

Najprej nekaj preprostih dejstev, ki jih Andrej Lokar namenoma zamolčuje, saj bi postavila pod vprašaj njegovo demoniziranje drugače mislečih.  

Zahteva izraža stališče podpisanih članic in članov Slovenskega in Mednarodnega PEN-a. Kot je od nekdaj v navadi pri tovrstnih besedilih, prvopodpisano ime označuje avtorja. Zahtevo sem torej napisal jaz, članice in člani PEN-a pa so s podpisom izrazili svoje strinjanje, potem ko smo upoštevali vse utemeljene pripombe in predloge. Naša Zahteva izvira iz Listine PEN-a ter plemenitega stoletnega izročila svetovne pisateljske organizacije in njene slovenske postojanke. To trdim z vso avtoriteto, saj sem bil predsednik Slovenskega in sem podpredsednik Mednarodnega PEN-a. Vodstvo svetovne pisateljske organizacije je zaskrbljeno spričo ogrožanja svobode izražanja pod krinko sicer upravičenega boja zoper pandemijo koronavirusa. Ta nevarna tendenca k obsesivni kontroli, ki razveljavlja temeljne človeške in državljanske pravice, ni značilna le za Slovenijo, temveč se dogaja tudi marsikje drugje, na različne načine. Pomenljiva je primerjava med Belgijo in Slovenijo. V Belgiji, državi z dolgo demokratično tradicijo, ki jo zdaj obremenjuje veliko število okuženih in smrtnih primerov, droni kontrolirajo radikalno omejitev gibanja, specialne enote pa imajo pravico do nasilnega vdora v stanovanja brez sodne odločbe, vendar ti ukrepi nimajo   političnih konotacij. V Sloveniji, državici brez zgodovinske tradicije, pa so učinkoviti ukrepi zoper epidemijo zastrupljeni z nedopustno politizacijo, z ustrahovanjem drugače mislečih in z očitnim namenom odprave nedonošene demokracije, ob hkratni brezsramni korupciji vodilnih politikov. Izkazalo se je, da se svobodoljubni ministri in njihovi poslovni ministranti junaško in nadvse uspešno borijo zoper komunistično »globoko državo« s svojimi globokimi žepi in svobodomiselnimi denarnicami.  

Kot Andrej Lokar dobro ve in se slabo spre-ne-ve-da, so Zahtevo sprožile grožnje, ki jih je Vlada RS naslovila na kritične intelektualce, novinarje in umetnike. Prvo tovrstno ustrahovanje je bil čivk »Psihiatri iščejo 4 paciente, ki so utekli iz karantene. Imajo covid-marks/lenin«, s katerim so na Facebooku odprli lov na Slavoja Žižka, Darka Štrajna, Blaža Zgago in mene. Ta napad ne bi bil vreden pozornosti, če ga ne bi 14. marca 2020, se pravi le dan po ustoličenju nove vlade, lansiral Krizni štab RS. Da je Krizni štab RS, najvišji državni organ za koordiniranje boja zoper epidemijo koronavirusa, kot svoje prvo sporočilo poslal v javnost neokusno in žaljivo grožnjo, bi moral biti razlog za zaskrbljenost celotne družbe. Mar Krizni štab ni imel boljšega in bolj nujnega dela? Mar Krizni štab ni bil namenjen skrbi za zdravje dveh milijonov prebivalcev Slovenije? Zakaj je Krizni štab izgubljal čas z zasmehovanjem štirih intelektualcev? Zakaj intelektualec Andrej Lokar ni protestiral ob tej paglavski zlorabi boja zoper epidemijo namesto da zlorabo očita svojim intelektualnim kolegom? Grožnja je dobila zlovešč pomen ob izjavi predsednika Vlade RS Janeza Janše v javnem nagovoru državljank in državljanov Slovenije 19. marca, da je »Krizni štab v bistvu vlada, razširjena s ključnimi strokovnjaki in operativci«.

Ta čivk je sprožil plaz zasmehovanja in poniževanja vladi služnih medijev na čelu z Demokracijo in Novo24TV, glasiloma stranke SDS. Ob neokusnih žaljivkah bi človek samo zamahnil z roko, če ne bi med njimi bile tudi smrtne grožnje. Enako se je ponovilo ob objavi Zahteve zoper prvopodpisano sedmerico – po zaporedju podpisov: Borisa A. Novaka, Braneta Mozetiča, Drago Potočnjak, Vinka Möderndorferja, Svetlano Slapšak, Tanjo Tuma in Mateja Krajnca.

Andreja Lokarja, ki s solzami ganotja v očeh hvali to vlado zaradi njene človečnosti, nam pa očita »pozive k moralnemu linču«, sprašujem: je fizično linčanje kritičnih intelektualcev – o podrobnostih obljubljenih muk, objavljenih v Demokraciji in na Novi24TV, bom rajši molčal – tista svetla prihodnost, ki nam jo ponuja sedanja Vlada RS? Sta moralna in fizična likvidacija kolegic in kolegov tista alternativa »razdvajanju slovenskega naroda«, na katero veliki intelektualec Andrej Lokar namiguje v svoji patetični hvalnici Sloveniji kot najvišji vrednoti stvarstva?

Mimogrede: ko sem se podpisani v zadnjih dveh letih kot predsednik Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU boril zoper razvrednotenje našega jezika, se v mučnih javnih diskusijah veliki slovenski intelektualec in nacionalist Andrej Lokar ni angažiral. Seveda ne: slovenski jezik je današnjim slovenskim nacionalistom povsem nebistvena in pogrešljiva razsežnost njihovega do neba segajočega občutenja slovenstva, kajti bistvo slovenstva slovenskih nacionalistov je prazno, je zgolj oblast. Oblast, ki ne trpi svobode izražanja. Domnevno »suverena« oblast, ki se zdaj hlapčevsko klanja diktatorju Orbánu in višegrajski skupini eks-komunističnih držav, tem svetilnikom »demokracije«. Taka je pač usoda slovenskega nacionalizma: ker je v mednarodnih merilih prešibak, hlapčevsko služi močnejšim in kompenzira frustracijo z lovom na »domače izdajalce«.

Lokarjev očitek, da uporabljamo »sovražni govor« (po njegovem so taki izrazi »zahtevamo, brezpogojno, sistemsko najostrejše sankcioniranje, nemudno kaznovanje, brezpogojno spoštovanje«) je smešen. V teh izrazih ni ničesar sovražnega: vsebinsko sodijo v pravni jezik (Kazenski zakonik RS sankcionira grožnje), formalno pa v slog protestnih izjav Mednarodnega PEN-a in nekdanjih disidentov. A sedanji gromovniški nacionalist je očitno »prešprical« uporniška učna leta, zato ponavlja retoriko 19. stoletja ter pionirskih let fašizma in nacizma.

Največja zgodovinska gesta Mednarodnega PEN-a se je zgodila l. 1933 na svetovnem kongresu v Dubrovniku, ko je po pretresljivem govoru nemškega ekspresionističnega dramatika in pesnika Ernsta Tollerja skupščina delegatov obsodila nacizem in fašizem. Na tem kongresu so aktivno sodelovali tudi predstavniki tedanjega Slovenskega PEN-a Oton Župančič, Izidor Cankar, Lili Novy, Josip Vidmar … Bila je to prva obsodba prihajajoče nevarnosti nacizma, ki je v drugi svetovni vojni pahnila svet v nepojmljivo trpljenje. Z moralnim kapitalom zgodovinske obsodbe nacizma je Mednarodni PEN stopil v kompleksno stvarnost povojne delitve sveta, ko je z načelnim vztrajanjem pri pravici do svobode izražanja bistveno pomagal disidentom na vzhodni, temni strani železne zavese.  

V to svetlo izročilo se vpisuje tudi Zahteva članic in članov Slovenskega in Mednarodnega PEN-a Vladi, Državnemu zboru in Ustavnemu sodišču RS. Obskuren napad nanjo, ki si ga je privoščil slovenski intelektualec Andrej Lokar, je očiten izraz motiva, ki ga je preroško analiziral Julien Benda v prelomni analizi La Trahison des clercs pred malone sto leti, l. 1927. Naslov so pogosto napačno interpretirali in prevajali kot Izdajstvo uradnikov, ker so spregledali, da Benda uporablja zgodovinski pomen besede clerc (pisar), ki je v srednjem veku označevala intelektualca. Gre torej za Izdajstvo intelektualcev. Kar zadeva svobodo izražanja kot najvišjo intelektualno vrednoto, je torej slovenski intelektualec Andrej Lokar zagrešil izdajstvo.

Od KUD-a KDO pričakujem vsaj minimum intelektualne korektnosti – objavo pričujočega odgovora v spletni reviji. Ne vidim pa nobene potrebe po nadaljnji polemiki. V samem pojmu izdajstva je namreč nekaj nepopravljivega, nepopravljivo dokončnega. Razen tega nimam nobenega veselja do dopisovanja z diletantom, ki piše stokrat slabše od mene.

 

Boris A. Novak,

član Slovenskega in podpredsednik Mednarodnega PEN-a

     

Bled, 28. april 2020

 

 

http://www.kud-kdo.si/proglas-slovenskemu-narodu-in-poziv-k-razsodnosti-svobodnega-presojanja/