fr
en
slo

Veno Taufer: VUKVAR

I had an apparition of Vukovar and I took a walk for a few
    streets -
around the block - with my hands frozen - up to the tobacco shop
and on returning I thought so that's the way they used


to sail back again into the damp - illuminated coldly
and precisely by the European streetlights -
those travellers around the world who were believed

dead straight - about food recipes - about people's mysteries
- about doors to treasures and about absolutely all the numbers -
yet everyone remained misunderstood and broken to the end

because of the story about the wolfish eyes
dazzled by white glare - a guard
of life and death - perhaps the very live death already -

and so you yourself came home - and for this relentless gift
relentless to the last breath - unaccepted in languages of Europe
from the stones of Ireland to the Caucasian stones - it's in vain

repeating to the European tobacconists this merchants with the
    globe's
civilities that now the storm's approaching - which is the storm
of silence - and how with meteorological accuracy piles of news

from day to day will be picked up out of hands
together with ashes and rain mud and snow by the wolfish silence
from everywhere to everywhere Vukovar Vukovar Vukovar Vukovar


October 14th 1991 (for the third day humanitarian aid was prevented from reaching people in ruined Vukovar).


                             Translated by Jo Shapcott           
                             Klaonica, Anthology of war poetry,
                                           Bloodaxe, 1993

SARAJEVO

v knjižnici že dva tisoč let knjige načrti
v plamenih liste odnaša iz spomina veter
črke in strani zleplja kri v otrplih prstih

 

drhte peresa ko se prisluškujočim oglašajo sfere
le še s komentarji se upirajo smrti
stoletje drveč za strelom v srce od odmeva zadeto v sarajevu

tone z eno tistih ladij s seznama v spevu
prvine razpadajo voda mezi v kužno sparino
plameni kamnijo v pepel in mraz

kamen prhni v prah blato ga golta v globino
scefran zrak vsesavajo ostudne ustnice špranj
na krajih kjer so rasla drevesa jok je ponižan v slino

stoletje drveč za strelom v srce od odmeva zadeto v sarajevu
tone z eno tistih ladij s seznama v spevu
oslepljeni v razstrelitvi letnih časov preživeli pisarji

brskajo za okruški črk in cunjami pergamentov
zapisali bodo kratko kar so že stari
ponavljali v strašni skrivnosti fragmentov

za preživetje beseda se s smrtnim mesom spari
stoletje drveč za strelom v srce od odmeva zadeto v sarajevu
tone z eno tistih ladij s seznama v spevu

                                               november 1993

Sovražni govor je vojna napoved

Tišina. Nemočno vstanem, da ne bom drugačna, da ne bom izstopala, da ne bom predrzna.

»Jutro!« vpeljano prečesa razred učitelj zgodovine. Razvaljenih obrazov za klopmi ne spregleda. »Druga svetovna vojna!« še enkrat, tokrat z dvakratno mero entuziazma, maha pred tablo, a še vseeno premalo zanimivo, da bi me pritegnil.

 

Skoraj neopazno pogledam skozi okno. V daljavi takoj opazim nevihto. Čudno – ko pa je še včeraj pripekalo sonce.

 

»Fantje, ali veste, kako ji pravimo še drugače? Nosi laskavi naziv 'bliskovita vojna'.«

S stola se sunkovito požene Miha: »A je takrat že Tesla izumil električne topove?!«. Pri tem ni opazil, da je v razburjenju porinil oba sosednja sošolca s stolov, pač pa je še v isti sapi zmagoslavno dodal: »Pa ste se mi smejali, ko sem rekel, da obstajajo!« S pogledom se je ustavil na meni.

Ne vem, zakaj. Njegovo neracionalno razmišljanje me je vedno zabavalo, vendar se mu nisem nikoli posmehovala. Razum mi je tako veleval. Konec koncev je drugačen pogled vedno dobrodošel.

»Em, no, ni bilo ravno tako. Lahko sedeš. Glavni razlog je bil hiter in predvsem presenetljiv način napada, ki se je prvič pojavil v tem času!«

Nisem se mogla zadržati, enostavno nezavedno sem pogledala Miho in se mu cinično nasmehnila. Naenkrat je švignilo čez mene, kar streslo me je ob misli na to, kar sem ravnokar naredila. Spomnila sem se babičinih besed, kako se je počutila, ko so se odrasli smejali njenim idejam, ko je bila še otrok. Le glas je želela imeti, pa kaj če ni našla ušesa, ki bi poslušalo.

»Mira, pa nam ti povej, kaj se ti utrne ob misli ob 2. svetovni vojni.«

Uh, zagotovo me je videl. Vedela sem. Uhh. Čimbolj hladnokrvno, brezizrazno, saj znaš, sem si govorila. Mirno sem ga pogledala, nato razbila vse tabuje o 2. svetovni vojni.

»Sovraštvo so najizraziteje kazali do Judov, ki so si drznili ali pa so bili primorani biti drugačni, so si upali izstopati ali pa so jih v to prisilili drugi. Nanje so valili vso krivdo, jih praktično razčlovečili. Spremenili v trupla, ker niso mogli več imeti duše,« sem melanholično zaključila sedaj že tako nepriljubljen monolog.

»Si le končala…« je Miha odrezal vsa občutja, ki sem jih nabrala med svojim razmišljanjem.

»Ne,odlično je povedala,« me je pohvalil učitelj.

Na smrt užaljena zaradi komentarja se obrnem proti kolegu v predzadnji klopi: »Oprosti? Amisliš, da tvojih pravljic mi pa ni bilo muka poslušat celih 9 let?«

Nakar se predrami celoten deški tabor: »Daj, bodi že tiho. Prihrani nam; ali bi rada, da smo še mi del žalostnega povprečja, da moški umrejo 10 let pred ženskami?« »Ata pravi, da ženske niste sposobne abstraktnega mišljenja že od pamtiveka, zakaj se sploh trudiš?« so še dodajali.

Učitelj ni uspel umiriti situacije, ker je debata samo še pridobivala govorce.

Vsako besedo sem vzela vase. Dogajanje sem doživljala kot v počasnem posnetku. Vsaka opazka je zasedla nov prostor v mojih prsih.

»Taki kot ti so vsak dan po televiziji – luzerji, ki se kar naprej piflate, baje da ste prihodnost države, intelektualci. Jaz pa vem, da ste navadni izmečki, ki jih nihče ne mara – kot piše na internetu.«

Obkoljena s psovkami sem sem komaj prerinila do vrat. Udarci so padali vsepovprek.

Zbežala sem v najbližji gozd. Medtem sem si neprestano brisala solze, po najboljših močeh vlekla za sabo lesene noge.

Neurje je bilo sedaj že tu. Bliskanje, temni oblaki so me spremljali za krošnjami dreves.

Velikokrat sem padla. A pozabila sem na bolečino, osredotočila sem se na težke kaplje dežja, ki so mi močile lase in me opominjale na vse tiste besede.

Ko je strela prvič razparala nebo, takrat sem uvidela – tja je ušla moja duša. Sedaj tudi jaz nisem več človek, nisem vredna kaj več kot razvalina, dokler zopet ne najdem sebe, svoje duše, sem le truplo.

 Neskončen beg pred nevihto. Večen tek za razklanim duhom telesa. Vojna - bežim ali prihajam?

 

 

Luka Fijavž, Gimnazija Slovenske Konjice

Drugačnost bogati

Drugačnost je del našega vsakdana in del vsakega od nas. Čeprav to pogosto želimo prikriti, da bi zadovoljili našo potrebo po pripadnosti, smo drugačni čisto vsi. Večino svojega življenja mislim, da je drugačnost slaba in manjvredna. Hvala, zloglasni mediji!

Kdaj je postala drugačnost slaba? Ali pa dobra? Nihče noče biti drugačen od drugih, vsi pa si želimo biti nekdo drug; samo to, kar pravzaprav smo, ne bi bili. Se pravi - vsi stremimo k istemu cilju? K popolnosti? Tu nastane problem. Če bi, hipotetično, vsak človek prišel do popolnosti, bi zavladal naš ego. Namreč, ljudje imamo poleg potrebe po pripadnosti še eno, nekoliko večjo potrebo – potrebo po prevladi. Ko bi torej vsi prišli do popolnosti, bi nekdo uvedel nov kriterij za še boljšo popolnost. Ta drugačnost nam je dovoljena, ta je oboževana, zato jo ljudje skušajo doseči. Ampak nov, spremenjen kriterij, je pogosto dosegljiv le peščici.

V današnji družbi je drugačnost načeloma sprejeta pod enim pogojem – želiš biti drugačen, kakor v resnici si, s tem pa si želiš biti podoben popolnemu. Če si drugačen od družbe, katere del si, lahko odpadeš, lahko pa predstavljaš tudi grožnjo. Družba ne pozna tvojih navad in delovanja, zato se te boji. Bojimo se vsega, kar nam je tuje. Strah pa nas naredi nemočne, zato ga spremenimo v sovraštvo. Za tem pa pogosto pride do bolj ali manj krute izločitve. To se lahko opazi tudi pri odnosu domačinov s priseljenci ali begunci. Čeprav se je situacija močno izboljšala, je negativen odnos še vedno prisoten. Prišleki so lahko drugačni, mi pa njihovih navad ne poznamo. Če hočejo živeti pri nas, se morajo nujno spremeniti, da bi nam bili bolj podobni. Tako jih lahko nadzorujemo.

Vendar prisiliti človeka v spremembo, ni pravi pristop. Prišlek se že sam do neke mere prilagodi na nov življenjski prostor. Za sporazumevanje nujno potrebuje nov jezik. Upoštevati mora nova pravila, da se ohranja red. Spoštovati mora nov prostor, tako kot je prejšnjega. Mi pa bi ga morali sprejeti, upoštevati njegovo situacijo in mu pomagati pri navajanju na novo okolje. Dodatno spreminjanje prišleka skoraj ni potrebno. S tem bi mu nakopali le še več neprijetnosti.

Po mojem mnenju naš cilj ne bi smel biti drugačnost ali enakost. Naš cilj bi moral biti najti samega sebe, biti kdor koli že si in nikomur ne škodovati. S tem bi morali dajati svobodo tudi drugim. Če bi vsi živeli po takšnem načelu, bi vsi sprejemali vsakega ne glede na okoliščine. Nihče ne bi bil enak drugemu, zavladala bi drugačnost in popestrila vsakdan. Vsak človek bi nas očaral s svojo unikatnostjo. Neznanca se ne bi smeli bati, ker nam je tuj, neznanje bi nas moralno spodbuditi, da njega in njegove navade spoznamo.

 

2+2=1+3

Pogosto razmišljamo o tej enačbi. Vsak lahko vidi, da številke na obeh straneh niso enake, pa vendar je med njimi enačaj. Vrednost je enaka. Ostalo ni pomembno. Človek si. Ni pomembno kakšen, koliko star, kako in od kod si prišel ter zakaj. Človek si, človeku enak.

 

Gaja Jenko Mihelič

Gimnazija Poljane

Sovražni govor je vojna napoved

Če bi se že v uvodu dotaknila starega slovenskega pregovora Beseda ni konj, bi kaj hitro razbila pomen in realnost tega pregovora. Besede lahko strejo močen oklep in razbijejo še tako trdno grajen zid posameznikove  samopodobe. Povzročijo lahko boleče rane, po katerih je zdravljenje še zahtevnejše. Pogosto se zarijejo v našo notranjost in tam ostanejo za veliko časa, do takrat ko smo pač pripravljeni iti naprej. Velikokrat se pretvarjamo, da ne bolijo, vendar imajo besede moč, predvsem zato, ker jim slepo verjamemo ali pa se bojimo, da jim bodo verjeli drugi.

V širšem družbenem kontekstu sovražni govor razumemo kot mehanizem podrejanja, ki ustvarja atmosfero strahu, zastraševanja, nadlegovanja in diskriminacije in je običajno sestavljen iz kompleksnega niza dejanj, ki so lahko v fizični, verbalni ali simbolni obliki. Ena izmed ožjih definicij pa omejuje sovražni govor na primere, ko ta nosi v sebi sporočilo rasne manjvrednosti, je namenjen zgodovinsko zatiranim skupinam in je preganjalen, sovražen in ponižujoč. Menim, da je za nadaljnje razglabljanje potrebno razumevanje definicij.

Besede seveda niso in nikoli ne bodo samo izrečene črke v obliki različnih valovnih dolžin. Vedno pa bodo besede prišle do izraza, ko se bo njihov pomen izražal v javnosti. Poskušam zajeti bistvo. Ali vsa dejanja izvirajo iz sovražnega govora ali pa sovražni govor izvira iz vseh dejanj? Sovražni govor lahko pusti posledice na telesnem in duševnem stanju žrtve. Škodo lahko povzroča tako posamezniku, kot tudi celotni družbi. Na ravni posameznikov se posledice lahko kažejo v žalosti, bolečini, stiski, izgubi samozavesti, strahu, sramu na skupinski ravni pa govorimo, kjerkoli so skupine utišane in nimajo občutka, da lahko prosto participirajo v skupnosti.

Ko je sovražni govor namenjen posamezniku, se bo ta zelo verjetno zaprl vase in v sebi iskal pobeg pred tovrstnim problemom. Prepričana sem, da posameznik brez privržencev z enakim razmišljanjem skoraj nikoli ne bo začel upora. Tukaj pa nastopi tudi aktualna tema o svobodi govora. Vsak posameznik naj bi imel v Republiki Sloveniji  neomejeno svobodo govora. V tej neomejenosti pa je toliko omejenosti, da se človek vpraša, ali se je sploh vredno upirati, ko pa že v naprej veš, da boš utišan. Svoboda govora velja, seveda, vendar le do takrat, dokler na glas ne predstaviš krute realnosti, ki gospode in gospe na vrhu ne zanima. Ko javno predstaviš svoja stališča, ki so realna in na žalost boleča, se tvoja svoboda govora začne še kako omejevati. Svobodno ali pač vsi ne živimo z enakimi predstavami o svobodi.

Že po naši živalski naravi se počutimo močneje, ko smo obdani s »krdelom« . Seveda to mora biti krdelo ljudi, ki jih vodi skupen cilj in so za dosego le tega pripravljeni narediti dobesedno vse. Lahkotno izrečene besede imajo tako dolgoročno lahko velik vpliv na določene skupine. V Sloveniji je vidna problematika, kjer so Romi zaradi predsodkov o njihovi zločinski naravi in lenobnosti zelo težko zaposljivi. Homoseksualci, ki veljajo za madežno delo in napako, so npr. zelo težko zaposljivi kot pedagogi, saj naj s svojim načinom dojemanja ljubezni ne bi bili sposobni voditi pedagoškega dela.  Ženske težko vstopaj v politiko, saj naj bi jim po zgodovini pripadalo le pranje in pobiranje sadežev z dreves. 

Zelo težko je ugotoviti, koliko besed je potrebnih za sprožitev vojne. Slovenija sama je razdeljena na dva dela. Glede delitve sem se oprla na znani latinski izrek: Divide et impera. Tista na SDS oz. tako imenovane desničarje. Ter na levičarje, tiste, ki so nam zagotovili svobodo. Seveda smo ljudje razdeljeni tudi glede verovanj, spola, ljubezni, denarja … Vsa ta raznolikost, ki naj bi bila že davno odpravljena, nam tiho poriva nož v hrbet. Problem oz. začetek tega sovražnega govora se začne prav zaradi skrajnih desničarjev.  Predniki desničarjev so bili vedno hujskači in nestrpni do drugačnih. Kot sem že omenila, se zgodovina ponavlja. Jaz osebno ne zaznam nobene empatije v razmišljanju desničarja in najbolj radikalne stranke pri nas SDS-a in njihovih privržencev.  Danes hujskajo proti vsem, ki niso Slovenci, torej proti migrantom, proti Srbom, Hrvatom, muslimanom, proti vsem. Samo oni naj bi namreč predstavljali ideal. Celo tako daleč so šli, da so proti splavu posiljene ženske. Ker so sami v večini tudi verski fanatiki in Cerkev sama ne priznava splava.  Zadnji sovražni govor je bil od Sebastjana Erlaha, novinarja, skrajnega desničarja, SDS-ovca, ki se je spravil na Petra Prevca z naslednjo izjavo “Peter Prevc podpornik islama in osvajanja Evrope, izdajalec Evrope, evropske kulture in tudi slo. naroda,”samo zaradi tega, ker je za Dnevnik izjavil da so begunci ljudje, ki iščejo mir.

Seveda do vojne pride, ko je velika kriza in ljudje nimajo kaj jesti. Takrat nadrejeni najlažje zaslepijo narod s pravljicami o boljšem jutri, če se bomo npr. rešili Židov, kot je bilo v drugi svetovni vojni in o čisti arijski rasi. Tukaj nastopi še vprašanje ali mediji vplivajo na sovražni govor. Tisti, ki ima medije v svojih rokah lažje uspe s hujskaštvom. Mediji so GLAVNI krivci pri netenju sovraštva, ker so v kriznih časih manipulatorski ustroj! Vsi oz. večina novinarjev je po svoje sovražna in zavajajoča do svojih državljanov. Novinarji zaradi uredniške politike in lastnika medija in svoje nedoraslosti so glavni krivci, da je večina Slovencev nasedla na hegemonski diskurz, da je treba samo stisniti pas, da bo, ko bomo krizo prestali, ne samo tako dobro, kot je bilo, temveč še boljše. V Sloveniji imamo mnogo enostranskih in skrajno politično usmerjenih medijev, kot so Reporter, Nova24, Slovenske Novice … žal smo Slovenci politično nevidni. Dandanes pa je treba dodati še splet, kjer hitro pride do sovražnosti in sovražnega besedičenja. Če se vrnem nazaj v Slovenijo, v Izoli so vsi pogoji,  da hitro pridobiš glasove ljudi na volitvah. Ravno tako v Mariboru. Večina ljudi je brezposelna, in so zato še ranljivejši za vse vrste nestrpnosti. Potem pa je tukaj še država, ki različnih oblik diskriminacij in sovražnega govora ne sankcionira, in polenta za vojno je skuhana. Ta brezsmiselna gonja za profitom in globalizacija, je poteptala skoraj že vse delavske in človekove pravice.

Če pogledamo še dandanašnjo situacijo; evropske države zaostrujejo protipriseljensko politiko z raznoraznimi bodečimi žicami, nas državljane Evrope pa ravno tako s politiko zategovanja pasu ekonomsko razlikujejo. Seveda pa je potem za butlje, nas Evropejce, za nastalo situacijo kriv priseljenec!! Priseljence pa sta proizvedli ravno Evropa in Amerika z svojimi posredovanji v Siriji, Libiji, Iraku , Jemnu, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški zaradi profita svojih multinacionalk in bogatašev.

Turčija je z zadnjimi izjavami predsednika Erdogana, da Evropejci na ulicah ne bomo več varni , je oblika vojne napovedi. Več kot očiten je nastop sovražnega govora. Porezal je vse peruti svojemu narodu, diktatorsko usmeril politično agresijo in pričel  hude grožnje Evropi. Evropa pa nemo spremlja, kar se dogaja. Nekateri Turki bi bežali iz lastne države, drugi bi čez noč spremenili EU v pravo bojišče in krvave dogovore. Nobena od obeh možnosti ne bo koristila Evropi. Ta širokoustnik od Erdogana je izjavil, da naj imajo po pet, šest otrok in naj se razselijo po Evropi. Krizo z begunci izkorišča za lastne interese več kot očitne islamizacije, ki v ospredje porine dejstvo, da so Rusi varnostnemu svetu že pred časom podali resne dokaze o povezavi Turčije s terorističnimi skupinami.

V 21. stoletju je človek tehnološko zelo napredoval, logično in v razmišljanju s svojo glavo kakor, duhovno pa je daleč v  zaostanku. Toliko šolanih ljudi in brez lastne hrbtenice, brez treznega razmišljanja. Odločitev je na naši strani, ali se pustiti toku deroče reke, da nas tiho uničuje, ker je tako najlažje ali pa zaplavati proti toku, se upreti in reči sovražnemu govoru, manipuliranju ne!

Ema Hrvatin

Gimnazija Šiška

Drugačnost bogati: Globine morja

Globina drugačnosti je neskončna. Če bi jo poskušali oceniti, je tako, kakor če bi hoteli prešteti in primerjati vse kapljice vode v morju. Nemogoče. In prav kapljice lahko kljub svoji raznolikosti in zaradi trdne povezanosti tvorijo morja in oceane.

Bogastvo in simbioza drugačnosti se zagotovo kažeta najprej v naravi. Pomladno prebujanje je pravšnji dokaz raznolikosti. Beli, roza, rumeni in vijolični cvetovi krasijo travnike in zelenice. Si lahko predstavljate pomlad brez pisanih cvetov? Opojnost cvetov, ki nas pritegne ob mimobežnem sprehodu po bližnji livadi. Prav v drugačnosti naravnih pojavov se izraža bogastvo.

 

Narava ni matematika, ki se jo lahko meri in ponavlja. Ni formula. Si predstavljate, da bi vsi arhitekti zasnovali enake stavbe? Groza. Ali se ne bi naveličali enoličnosti, če bi bilo vse kot zrcalna slika na vsakem koraku? In prav iz narave se lahko ljudje naučimo sprejemati, kar nam je dano, sprejemati drug drugega, življenja okoli nas. Se prilagajati, kakor se prilagaja življenje v živi in neživi naravi.

 

Prav nenavadno bi bilo gledati vsak dan iste ljudi z enako barvo las, oči, misli. Izbrala sem si poklic, v katerem bom morala še kako dobro upoštevati razlike med ljudmi, gosti, turisti. Drugačne kulture, raznolika hrana, vera, meso. Katero meso se lahko ponudi gostu? Katero ne? Mu ga sploh priporočati? Kateri običaji, značilni za določen tip gosta? Veliko se bom morala naučiti, prisluhniti in zagotovo ne soditi človeka po platnicah. S pravo mero empatije in brez ksenofobije je mogoče graditi mostove in ne meja med ljudmi. Stopiti v neznane pokrajine, jih najprej sploh zaznati in nato občudovati. Tisto lepo. Turizem ustvarjamo ljudje in prav v turizmu je največ raznolikosti, zakaj je ne bi bilo še v vsakdanjem življenju.

 

V otroštvu so me učili, da tujcu ne smem odpreti vrat, danes pa moram razmišljati o tem, kako ljudi, tudi tujce, privabiti v svojo domovino, destinacijo, dom. Je tuje res nujno nevarno? Nikoli nisem bila proti tujcem in tujini, ravno nasprotno, rada spoznavam druge kulture, predvsem pa se želim naučiti čim več različnih jezikov.

 

Ne morem si predstavljati, kako je, če si sam tujec v drugi deželi. Nepoznan jezik, besede in prav tako ljudje okoli tebe. Zelo dobro se je temu prilagodila odlična popotnica, raziskovalka, pisateljica Alma Maksimilijana Karlin. Njena doživetja v različnih predelih sveta in nevarnosti, ki so prežele nanjo, so me popolnoma prevzeli. Neustrašno je prestajala številne preizkušnje, bila tujka doma in v svetu, a njene pokrajine nas še vedno prevzemajo in navdihujejo. V meni nenehno zveni njena, meni najljubša misel: »Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.«

 

Ljudje smo družbena bitja, obsojeni smo na sobivanje. Kot posamezniki smo kot kapljica v morju, na videz nepomembni. A v družbi drugih kapljic lahko tvorimo neskončen ocean. Barvitost in bogastvo globine našega morja pa se izražata prav v drugačnosti.

 

Nina Furman

ŠC Slovenske Konjice

 

Obrazi miru

Ob 50. obletnici Blejskih srečanj smo izdali izbor pesmi članov svetovnih centrov PEN, ki se redno udeležujejo naših srečanj. Knjižica je čudovit pogled nazaj in popotnica za naprej.

V knjigi so se s svojimi deli predstavili avtorji:

Jenniffer Clement

Boris A. Novak

Marjan Strojan

Emmanuel Pierrat

Tesesa Salema

Edvard Kovač

Marc Alyn

Veera Tyhtilä

Collete Klein

Sydney Lea

Regula Venske

Clara Francheschetti

Sarah Lawson

Nora Albert

Nicole Barrière

Ignacija J. Fridl

Bluma Finkelstein

Wing Mui

Bruno Mercier

Robert Simonišek

Antonio Della Rocca

Mallick Diara

Zeki Ergas

Tanja Tuma

Zoran Paunović

Nohad Salameh

Marko Kravos

Sameer Sayegh

Elizabeth Csicsery-Ronay

Rocío Durán-Barba

Erik Ondrejička

Gojko Božović

Pauline Desnuelles

Milan Richter

Ifigenija Simonović

Hori Takeaki