fr
en
slo

Drugačnost bogati

Drugačnost je del našega vsakdana in del vsakega od nas. Čeprav to pogosto želimo prikriti, da bi zadovoljili našo potrebo po pripadnosti, smo drugačni čisto vsi. Večino svojega življenja mislim, da je drugačnost slaba in manjvredna. Hvala, zloglasni mediji!

Kdaj je postala drugačnost slaba? Ali pa dobra? Nihče noče biti drugačen od drugih, vsi pa si želimo biti nekdo drug; samo to, kar pravzaprav smo, ne bi bili. Se pravi - vsi stremimo k istemu cilju? K popolnosti? Tu nastane problem. Če bi, hipotetično, vsak človek prišel do popolnosti, bi zavladal naš ego. Namreč, ljudje imamo poleg potrebe po pripadnosti še eno, nekoliko večjo potrebo – potrebo po prevladi. Ko bi torej vsi prišli do popolnosti, bi nekdo uvedel nov kriterij za še boljšo popolnost. Ta drugačnost nam je dovoljena, ta je oboževana, zato jo ljudje skušajo doseči. Ampak nov, spremenjen kriterij, je pogosto dosegljiv le peščici.

V današnji družbi je drugačnost načeloma sprejeta pod enim pogojem – želiš biti drugačen, kakor v resnici si, s tem pa si želiš biti podoben popolnemu. Če si drugačen od družbe, katere del si, lahko odpadeš, lahko pa predstavljaš tudi grožnjo. Družba ne pozna tvojih navad in delovanja, zato se te boji. Bojimo se vsega, kar nam je tuje. Strah pa nas naredi nemočne, zato ga spremenimo v sovraštvo. Za tem pa pogosto pride do bolj ali manj krute izločitve. To se lahko opazi tudi pri odnosu domačinov s priseljenci ali begunci. Čeprav se je situacija močno izboljšala, je negativen odnos še vedno prisoten. Prišleki so lahko drugačni, mi pa njihovih navad ne poznamo. Če hočejo živeti pri nas, se morajo nujno spremeniti, da bi nam bili bolj podobni. Tako jih lahko nadzorujemo.

Vendar prisiliti človeka v spremembo, ni pravi pristop. Prišlek se že sam do neke mere prilagodi na nov življenjski prostor. Za sporazumevanje nujno potrebuje nov jezik. Upoštevati mora nova pravila, da se ohranja red. Spoštovati mora nov prostor, tako kot je prejšnjega. Mi pa bi ga morali sprejeti, upoštevati njegovo situacijo in mu pomagati pri navajanju na novo okolje. Dodatno spreminjanje prišleka skoraj ni potrebno. S tem bi mu nakopali le še več neprijetnosti.

Po mojem mnenju naš cilj ne bi smel biti drugačnost ali enakost. Naš cilj bi moral biti najti samega sebe, biti kdor koli že si in nikomur ne škodovati. S tem bi morali dajati svobodo tudi drugim. Če bi vsi živeli po takšnem načelu, bi vsi sprejemali vsakega ne glede na okoliščine. Nihče ne bi bil enak drugemu, zavladala bi drugačnost in popestrila vsakdan. Vsak človek bi nas očaral s svojo unikatnostjo. Neznanca se ne bi smeli bati, ker nam je tuj, neznanje bi nas moralno spodbuditi, da njega in njegove navade spoznamo.

 

2+2=1+3

Pogosto razmišljamo o tej enačbi. Vsak lahko vidi, da številke na obeh straneh niso enake, pa vendar je med njimi enačaj. Vrednost je enaka. Ostalo ni pomembno. Človek si. Ni pomembno kakšen, koliko star, kako in od kod si prišel ter zakaj. Človek si, človeku enak.

 

Gaja Jenko Mihelič

Gimnazija Poljane