fr
en
slo

Sovražni govor je vojna napoved

Tišina. Nemočno vstanem, da ne bom drugačna, da ne bom izstopala, da ne bom predrzna.

»Jutro!« vpeljano prečesa razred učitelj zgodovine. Razvaljenih obrazov za klopmi ne spregleda. »Druga svetovna vojna!« še enkrat, tokrat z dvakratno mero entuziazma, maha pred tablo, a še vseeno premalo zanimivo, da bi me pritegnil.

 

Skoraj neopazno pogledam skozi okno. V daljavi takoj opazim nevihto. Čudno – ko pa je še včeraj pripekalo sonce.

 

»Fantje, ali veste, kako ji pravimo še drugače? Nosi laskavi naziv 'bliskovita vojna'.«

S stola se sunkovito požene Miha: »A je takrat že Tesla izumil električne topove?!«. Pri tem ni opazil, da je v razburjenju porinil oba sosednja sošolca s stolov, pač pa je še v isti sapi zmagoslavno dodal: »Pa ste se mi smejali, ko sem rekel, da obstajajo!« S pogledom se je ustavil na meni.

Ne vem, zakaj. Njegovo neracionalno razmišljanje me je vedno zabavalo, vendar se mu nisem nikoli posmehovala. Razum mi je tako veleval. Konec koncev je drugačen pogled vedno dobrodošel.

»Em, no, ni bilo ravno tako. Lahko sedeš. Glavni razlog je bil hiter in predvsem presenetljiv način napada, ki se je prvič pojavil v tem času!«

Nisem se mogla zadržati, enostavno nezavedno sem pogledala Miho in se mu cinično nasmehnila. Naenkrat je švignilo čez mene, kar streslo me je ob misli na to, kar sem ravnokar naredila. Spomnila sem se babičinih besed, kako se je počutila, ko so se odrasli smejali njenim idejam, ko je bila še otrok. Le glas je želela imeti, pa kaj če ni našla ušesa, ki bi poslušalo.

»Mira, pa nam ti povej, kaj se ti utrne ob misli ob 2. svetovni vojni.«

Uh, zagotovo me je videl. Vedela sem. Uhh. Čimbolj hladnokrvno, brezizrazno, saj znaš, sem si govorila. Mirno sem ga pogledala, nato razbila vse tabuje o 2. svetovni vojni.

»Sovraštvo so najizraziteje kazali do Judov, ki so si drznili ali pa so bili primorani biti drugačni, so si upali izstopati ali pa so jih v to prisilili drugi. Nanje so valili vso krivdo, jih praktično razčlovečili. Spremenili v trupla, ker niso mogli več imeti duše,« sem melanholično zaključila sedaj že tako nepriljubljen monolog.

»Si le končala…« je Miha odrezal vsa občutja, ki sem jih nabrala med svojim razmišljanjem.

»Ne,odlično je povedala,« me je pohvalil učitelj.

Na smrt užaljena zaradi komentarja se obrnem proti kolegu v predzadnji klopi: »Oprosti? Amisliš, da tvojih pravljic mi pa ni bilo muka poslušat celih 9 let?«

Nakar se predrami celoten deški tabor: »Daj, bodi že tiho. Prihrani nam; ali bi rada, da smo še mi del žalostnega povprečja, da moški umrejo 10 let pred ženskami?« »Ata pravi, da ženske niste sposobne abstraktnega mišljenja že od pamtiveka, zakaj se sploh trudiš?« so še dodajali.

Učitelj ni uspel umiriti situacije, ker je debata samo še pridobivala govorce.

Vsako besedo sem vzela vase. Dogajanje sem doživljala kot v počasnem posnetku. Vsaka opazka je zasedla nov prostor v mojih prsih.

»Taki kot ti so vsak dan po televiziji – luzerji, ki se kar naprej piflate, baje da ste prihodnost države, intelektualci. Jaz pa vem, da ste navadni izmečki, ki jih nihče ne mara – kot piše na internetu.«

Obkoljena s psovkami sem sem komaj prerinila do vrat. Udarci so padali vsepovprek.

Zbežala sem v najbližji gozd. Medtem sem si neprestano brisala solze, po najboljših močeh vlekla za sabo lesene noge.

Neurje je bilo sedaj že tu. Bliskanje, temni oblaki so me spremljali za krošnjami dreves.

Velikokrat sem padla. A pozabila sem na bolečino, osredotočila sem se na težke kaplje dežja, ki so mi močile lase in me opominjale na vse tiste besede.

Ko je strela prvič razparala nebo, takrat sem uvidela – tja je ušla moja duša. Sedaj tudi jaz nisem več človek, nisem vredna kaj več kot razvalina, dokler zopet ne najdem sebe, svoje duše, sem le truplo.

 Neskončen beg pred nevihto. Večen tek za razklanim duhom telesa. Vojna - bežim ali prihajam?

 

 

Luka Fijavž, Gimnazija Slovenske Konjice