fr
en
slo

Sovražni govor je vojna napoved

Če bi se že v uvodu dotaknila starega slovenskega pregovora Beseda ni konj, bi kaj hitro razbila pomen in realnost tega pregovora. Besede lahko strejo močen oklep in razbijejo še tako trdno grajen zid posameznikove  samopodobe. Povzročijo lahko boleče rane, po katerih je zdravljenje še zahtevnejše. Pogosto se zarijejo v našo notranjost in tam ostanejo za veliko časa, do takrat ko smo pač pripravljeni iti naprej. Velikokrat se pretvarjamo, da ne bolijo, vendar imajo besede moč, predvsem zato, ker jim slepo verjamemo ali pa se bojimo, da jim bodo verjeli drugi.

V širšem družbenem kontekstu sovražni govor razumemo kot mehanizem podrejanja, ki ustvarja atmosfero strahu, zastraševanja, nadlegovanja in diskriminacije in je običajno sestavljen iz kompleksnega niza dejanj, ki so lahko v fizični, verbalni ali simbolni obliki. Ena izmed ožjih definicij pa omejuje sovražni govor na primere, ko ta nosi v sebi sporočilo rasne manjvrednosti, je namenjen zgodovinsko zatiranim skupinam in je preganjalen, sovražen in ponižujoč. Menim, da je za nadaljnje razglabljanje potrebno razumevanje definicij.

Besede seveda niso in nikoli ne bodo samo izrečene črke v obliki različnih valovnih dolžin. Vedno pa bodo besede prišle do izraza, ko se bo njihov pomen izražal v javnosti. Poskušam zajeti bistvo. Ali vsa dejanja izvirajo iz sovražnega govora ali pa sovražni govor izvira iz vseh dejanj? Sovražni govor lahko pusti posledice na telesnem in duševnem stanju žrtve. Škodo lahko povzroča tako posamezniku, kot tudi celotni družbi. Na ravni posameznikov se posledice lahko kažejo v žalosti, bolečini, stiski, izgubi samozavesti, strahu, sramu na skupinski ravni pa govorimo, kjerkoli so skupine utišane in nimajo občutka, da lahko prosto participirajo v skupnosti.

Ko je sovražni govor namenjen posamezniku, se bo ta zelo verjetno zaprl vase in v sebi iskal pobeg pred tovrstnim problemom. Prepričana sem, da posameznik brez privržencev z enakim razmišljanjem skoraj nikoli ne bo začel upora. Tukaj pa nastopi tudi aktualna tema o svobodi govora. Vsak posameznik naj bi imel v Republiki Sloveniji  neomejeno svobodo govora. V tej neomejenosti pa je toliko omejenosti, da se človek vpraša, ali se je sploh vredno upirati, ko pa že v naprej veš, da boš utišan. Svoboda govora velja, seveda, vendar le do takrat, dokler na glas ne predstaviš krute realnosti, ki gospode in gospe na vrhu ne zanima. Ko javno predstaviš svoja stališča, ki so realna in na žalost boleča, se tvoja svoboda govora začne še kako omejevati. Svobodno ali pač vsi ne živimo z enakimi predstavami o svobodi.

Že po naši živalski naravi se počutimo močneje, ko smo obdani s »krdelom« . Seveda to mora biti krdelo ljudi, ki jih vodi skupen cilj in so za dosego le tega pripravljeni narediti dobesedno vse. Lahkotno izrečene besede imajo tako dolgoročno lahko velik vpliv na določene skupine. V Sloveniji je vidna problematika, kjer so Romi zaradi predsodkov o njihovi zločinski naravi in lenobnosti zelo težko zaposljivi. Homoseksualci, ki veljajo za madežno delo in napako, so npr. zelo težko zaposljivi kot pedagogi, saj naj s svojim načinom dojemanja ljubezni ne bi bili sposobni voditi pedagoškega dela.  Ženske težko vstopaj v politiko, saj naj bi jim po zgodovini pripadalo le pranje in pobiranje sadežev z dreves. 

Zelo težko je ugotoviti, koliko besed je potrebnih za sprožitev vojne. Slovenija sama je razdeljena na dva dela. Glede delitve sem se oprla na znani latinski izrek: Divide et impera. Tista na SDS oz. tako imenovane desničarje. Ter na levičarje, tiste, ki so nam zagotovili svobodo. Seveda smo ljudje razdeljeni tudi glede verovanj, spola, ljubezni, denarja … Vsa ta raznolikost, ki naj bi bila že davno odpravljena, nam tiho poriva nož v hrbet. Problem oz. začetek tega sovražnega govora se začne prav zaradi skrajnih desničarjev.  Predniki desničarjev so bili vedno hujskači in nestrpni do drugačnih. Kot sem že omenila, se zgodovina ponavlja. Jaz osebno ne zaznam nobene empatije v razmišljanju desničarja in najbolj radikalne stranke pri nas SDS-a in njihovih privržencev.  Danes hujskajo proti vsem, ki niso Slovenci, torej proti migrantom, proti Srbom, Hrvatom, muslimanom, proti vsem. Samo oni naj bi namreč predstavljali ideal. Celo tako daleč so šli, da so proti splavu posiljene ženske. Ker so sami v večini tudi verski fanatiki in Cerkev sama ne priznava splava.  Zadnji sovražni govor je bil od Sebastjana Erlaha, novinarja, skrajnega desničarja, SDS-ovca, ki se je spravil na Petra Prevca z naslednjo izjavo “Peter Prevc podpornik islama in osvajanja Evrope, izdajalec Evrope, evropske kulture in tudi slo. naroda,”samo zaradi tega, ker je za Dnevnik izjavil da so begunci ljudje, ki iščejo mir.

Seveda do vojne pride, ko je velika kriza in ljudje nimajo kaj jesti. Takrat nadrejeni najlažje zaslepijo narod s pravljicami o boljšem jutri, če se bomo npr. rešili Židov, kot je bilo v drugi svetovni vojni in o čisti arijski rasi. Tukaj nastopi še vprašanje ali mediji vplivajo na sovražni govor. Tisti, ki ima medije v svojih rokah lažje uspe s hujskaštvom. Mediji so GLAVNI krivci pri netenju sovraštva, ker so v kriznih časih manipulatorski ustroj! Vsi oz. večina novinarjev je po svoje sovražna in zavajajoča do svojih državljanov. Novinarji zaradi uredniške politike in lastnika medija in svoje nedoraslosti so glavni krivci, da je večina Slovencev nasedla na hegemonski diskurz, da je treba samo stisniti pas, da bo, ko bomo krizo prestali, ne samo tako dobro, kot je bilo, temveč še boljše. V Sloveniji imamo mnogo enostranskih in skrajno politično usmerjenih medijev, kot so Reporter, Nova24, Slovenske Novice … žal smo Slovenci politično nevidni. Dandanes pa je treba dodati še splet, kjer hitro pride do sovražnosti in sovražnega besedičenja. Če se vrnem nazaj v Slovenijo, v Izoli so vsi pogoji,  da hitro pridobiš glasove ljudi na volitvah. Ravno tako v Mariboru. Večina ljudi je brezposelna, in so zato še ranljivejši za vse vrste nestrpnosti. Potem pa je tukaj še država, ki različnih oblik diskriminacij in sovražnega govora ne sankcionira, in polenta za vojno je skuhana. Ta brezsmiselna gonja za profitom in globalizacija, je poteptala skoraj že vse delavske in človekove pravice.

Če pogledamo še dandanašnjo situacijo; evropske države zaostrujejo protipriseljensko politiko z raznoraznimi bodečimi žicami, nas državljane Evrope pa ravno tako s politiko zategovanja pasu ekonomsko razlikujejo. Seveda pa je potem za butlje, nas Evropejce, za nastalo situacijo kriv priseljenec!! Priseljence pa sta proizvedli ravno Evropa in Amerika z svojimi posredovanji v Siriji, Libiji, Iraku , Jemnu, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški zaradi profita svojih multinacionalk in bogatašev.

Turčija je z zadnjimi izjavami predsednika Erdogana, da Evropejci na ulicah ne bomo več varni , je oblika vojne napovedi. Več kot očiten je nastop sovražnega govora. Porezal je vse peruti svojemu narodu, diktatorsko usmeril politično agresijo in pričel  hude grožnje Evropi. Evropa pa nemo spremlja, kar se dogaja. Nekateri Turki bi bežali iz lastne države, drugi bi čez noč spremenili EU v pravo bojišče in krvave dogovore. Nobena od obeh možnosti ne bo koristila Evropi. Ta širokoustnik od Erdogana je izjavil, da naj imajo po pet, šest otrok in naj se razselijo po Evropi. Krizo z begunci izkorišča za lastne interese več kot očitne islamizacije, ki v ospredje porine dejstvo, da so Rusi varnostnemu svetu že pred časom podali resne dokaze o povezavi Turčije s terorističnimi skupinami.

V 21. stoletju je človek tehnološko zelo napredoval, logično in v razmišljanju s svojo glavo kakor, duhovno pa je daleč v  zaostanku. Toliko šolanih ljudi in brez lastne hrbtenice, brez treznega razmišljanja. Odločitev je na naši strani, ali se pustiti toku deroče reke, da nas tiho uničuje, ker je tako najlažje ali pa zaplavati proti toku, se upreti in reči sovražnemu govoru, manipuliranju ne!

Ema Hrvatin

Gimnazija Šiška