fr
en
slo

Novoletna poslanica Slovenskega centra PEN


V novem letu želimo člani in članice slovenskega Pena prebivalkam in prebivalcem Slovenije več lepih besed, leposlovja in umetnosti, saj se v njih zrcali in z njimi izraža veliko najboljšega, kar je v vsakem človeku. Naporno bo, saj nas bodo politiki in agitatorji prepričevali, da so oni najboljši, včasih prijazno, drugič manj. Družabna omrežja bodo odmevala od globokih misli anonimnežev, sovražni govor bo padal po vseh kot zoprna sodra pozimi. A prav vsak izmed nas ima možnost in moč, da se upre neprimernemu dialogu in iz svojega življenja, naj bo resničnega ali spletnega, izloči sovražne besede, izraze jeze in žaljivke na račun tistih, ki mislijo drugače od njega. Ker misliti drugače in prisluhniti drugim podira meje in gradi skupnost, utrjuje mir. Prvi stavek Temeljne listine PEN-a, združenja pisateljev, pesnikov in esejistov, ki letos obhaja sto let obstoja, se ne glasi zaman: »Književnost ne pozna meja, zato naj kljub političnim ali meddržavnim razprtijam ostane skupna vrednota narodov.«

 

Žal življenje schengenske Evrope ponovno postavlja meje in ograje z rezalno žico. Nedavno nas je pretresla utopitev kurdske deklice Rahime, ki smo ji omejili pravico do azila in jo pognali v mrzle brzice Dragonje. Kako drugačna je Rahima od sosedove Mojce ali sošolke Metke? Ima gluhonema Rahima manj človekovih pravic kot Mojca, ker ni rojena v mladi državi Evropske unije Sloveniji temveč v Turčiji? Kaj sporoča Evropa državljanom sveta s svojim nehumanim postopanjem z ljudmi na njenih mejah? Skrbeti nas mora njeno sporočilo, da se zdi, kot da so človekove pravice relativne in ne univerzalne, da danes so, jutri jih morda ne bo več. Ker če jih ima danes deklica Rahima manj, jih bo lahko jutri izgubila tudi sosedova Mojca.  Zgodovinski spomin na čase avtoritarnih režimov bi nas moral skeleti in žgati, najprej pa v nas spodbuditi sočutje in sprejemanje drugega, tako kot so nekoč sprejeli naše rojake, ki so jih preseljevali nacisti, fašisti ali pregnali komunisti.

Dvoličnost do vrednot Evropske konvencije o človekovih pravicah in grobo kršenje osnovnih človekovih pravic v postopanju z migranti na mejah trdnjave Evrope je kot gangrena na udih telesa. Počasi prodira gnitje in razgradnja človečanskih norm v notranjost telesa, zastruplja mišice in organe, dokler ne ustavi tudi srca, v senci bolezni pa prežita vojna in smrt.

Čeprav so človekove pravice in svoboda izražanja temeljne vrednote demokratične Evropske unije in jih varujejo pravne norme, je bila njih krhkost v času epidemije na veliki preizkušnji. Večkrat smo videli, kako oblastniki nasilno kaznujejo svobodno izražanje mnenj, združevanje ljudi na protestih, pisanje o koruptivnih zgodbah in političnih manipulacijah. Tožbe proti novinarjem in intelektualcem, pregon žvižgačev, pritiski na javne novinarske družbe kot slovenski STA in RTV, zloraba pravnih sredstev za kaznovanje kritike, nasilje in globe izrečene protestnikom, ki so izražali svoje mnenje, vse to vodi v zatiranje svobode izražanja in razgrajevanje demokracije, zato z upanjem zremo v Evropsko komisijo, da bo zakonsko zaščitila evropske medije in njihovo neodvisnost. Prvi pogumni korak bi bil politični ali humanitarni azil Julianu Assangeu, ki nam je odprl oči, kako »demokratične« vlade manipulirajo z nami.

»Kaj bi bil človek, če ti je težko biti človek? Postani obcestna svetilka, ki tiha razseva svoj sij na človeka,« je pred stoletjem zapisal Srečko Kosovel. V prazničnem času, ko se spominjamo zgodovinskih trenutkov za Slovenijo, sprejema ustave, osnovanje demokratične družbe, zaveze solidarnosti in miru v regiji, našega vstopa v Evropsko unijo, bodimo ljudje. Ob tridesetletnici Slovenije in stoletnici Mednarodnega PEN-a, vam, dragi prebivalci in prebivalke Slovenije, želimo, da vas lepe in svobodne besede književnosti spremljajo vse dni v letu 2022 in naprej. Del naše poslanice je tako tudi balada Kralj Svobode.

 

Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra PEN in

Upravni odbor Slovenskega centra PEN

 

Boris A. Novak

KRALJ SVOBODE

 

(balada o desetletni gluhonemi,

invalidni kurdski deklici Rahimi,

ki je na begu iz Turčije izgubila življenje 

na dnu slovensko-hrvaške mejne reke Dragonje

v noči med 9. in 10. decembrom 2021)

 

Le zakaj so šli od doma?

Bolje bi bilo ostati.

Le kako naj hčerka hroma

trka po zaprtih vratih,

prečka meje pred soldati,                  

ki jih ne razume, gluha?

Hočejo le košček kruha

onstran te ledene vode,

kjer jih čaka Kralj Svobode …

 

In močnejši so od dvoma,

z vedrim vetrom v podplatih,

stran od revščine, ječ, zloma …

A zakaj je bleda mati

morala vodiču dati

šop denarja? Topla juha                     

se na zvezdni peči kuha,           

tam nad snom ledene vode,               

kjer jih čaka Kralj Svobode …

 

Na meji piše: STOP! NIKAMOR!         

Reko brede trudna mati,

nese hčerko štuporamo.                     

Varna bo med tremi brati,

vsa družina pa bo hkrati         

našla pot, prihodnost, skupaj!  

Tihotapijo dlan upa                            

tam po spolzkih skalah vode,

kjer jih čaka Kralj Svobode …

 

Na poti v Slovenijo

Smrt ugrabi deklico.

Na rečnem dnu jo najdejo.                

To se ne bi pripetilo

prosilcem milostnih azilov,

ker bi jih mejni policaj                      

Hrvatom brž poslal nazaj,

daleč stran od mrzle vode,

koder vlada Kralj Svobode …   

 

Zato Slovenija ni kriva,

da begunka ni več živa,

saj Slovenija ne krati                                       

mladoletnim tujkam spati                              

v ledeni krsti vode,                 

koder vlada Kralj Svobode …