Slavko Pregl (9. 9. 1945–10. 8. 2026)

Z žalostjo smo sprejeli vest, da se je v enainosemdesetem letu od nas poslovil naš dolgoletni član, slovenski mladinski pisatelj in avtor romanov in esejističnih del za odrasle, založnik in kulturnik Slavko Pregl, ki je deloval in vodil številne pomembne kulturne inštitucije in društva.

Na svoji bogati življenjski poti je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik društva Bralna značka, in Društva slovenskih založnikov ter dolgoletni zvest član Slovenskega PEN-a. Vodil je pomembne inštitucije kot Nacionalni svet za kulturo, katerega predsednik je bil v času ministrovanja Rudija Šelige in Andreje Rihter, ter leta 2009 prvi direktor Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, kjer je vizionarsko zastavil njeno delovanje po področjih, preko katerih agencija podpira celotno knjižno verigo od avtorja do bralca doma in na tujem. Ob vseh funkcijah pa ga je odlikovalo ostro, kritično, nemalokrat s humorjem začinjeno pero, s katerim se je neumorno boril za svobodo izražanja, sočutno sobivanje ljudi in položaj pisateljev in knjige v slovenski družbi. Nihče od nas, ki smo bili njegovi sotrudniki in sotrudnice, ne bo pozabil, koliko podpore lahko prejme slovenska knjiga namesto enega novega kilometra avtoceste ali enega slovenskega vojaka v Afganistanu.

Slavko je bil rojen v Ljubljani 9. septembra 1945. Uredništvo, založništvo in pisanje so mu bili položeni v zibelko, saj je že v gimnaziji pisar in urejal šolsko glasilo Utrip. Diplomiral je leta 1972 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, vseskozi pa pisal humoristične črtice, basni, povesti in satire. S časopisnim uredništvom se je podrobno seznanil v Mladini, kjer je postal glavni in odgovorni urednik. Kasneje se je zaposlil v Mladinski knjigi, kjer je skrbel za področje mednarodnega sodelovanja med leti 1969 in 1991, V založbi je vodil področje koprodukcij, saj so slovenske tiskarne slovele po svetu kot zanesljive in kvalitetne. »Imeli smo možnosti, imeli smo založbo (op. MKZ), tiskarno… in bili smo ambiciozni.«

Njegova izkušnja zasebne založbe EWO, ki jo je ustanovil leta 1991, je bila žal zelo tragična, saj so ga ruski partnerji prinesli okrog, kar z obilo humorja in samoironije popiše v knjigah S knjigo po svetu (2003), Prerok na tankem ledu (20215), Srajca srečnega človeka (2019) in Široko zaprta vrata: Avtorji in založniki v škripcih (2025). Ko je EWO ugasnila, se je posvetih pisanju, kar mu je dalo pogled na knjižno pokrajino z drugega zornega kota.

Slavko Pregl je najbolj poznan in priljubljen kot mladinski pisatelj. Po njegovih knjigah Odprava zelenega zmaja (1976) in Geniji v kratkih hlačah (1978) sta bili posneti dve televizijski nadaljevanki, za genije je prejel Levstikovo nagrado; še enkrat jo je prejel za življenjsko delo. Večernico mu je prinesla mladinska povest Srebro iz modre špilje (2003), desetnico pa Usodni telefon (2005). Poleg romanov in slikanic je pisal tudi basni in pravljice. Skupno je objavil več kot petdeset knjig za otroke in mladostnike, med njimi tudi hudomušen priročnik o lepem vedenju Počesane muhe (1993), za Radovedne pravljice (2010) pa ga je slovenska sekcija IBBY uvrstila na častno listo. Mesto Ljubljana se je njegovemu ustvarjanju za mladino poklonilo z Župančičevo nagrado leta 2010.

Poleg knjig o založništvu, je napisal tudi obsežno avtobiografijo Srajca srečnega človeka (2019), veliko priljubljenost pa so doživeli romani v soavtorstvu z Leonom Pogelškom Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič (2019) in Pokvarjeno zlato (2024).

»Fanta sta vstala in skušala hoditi kar najbolj na o, kot hodijo vsi možje, kadar jim gre vse dobro od rok,« je samo eden hudomušnih stavkov, ki ponazarjajo Slavkovo literarno ustvarjanja. Prežema ga humor, skozi katerega se loteva zapletenih življenjskih preizkušenj otrok in mladine pa tudi odraslih. Njegov slog sledi realnemu življenju, v katerem sta sočutje in vživetje v literarne junake temeljni načeli. Vsi njegovi junaki, ne glede na starost, imajo osebnost, ki je drzna in premočrtna kot njihov stvarnik – ne ustrašijo si izreči družbene kritike, čeprav so včasih zavite v zabavne krilatice nevednih otrok.

Slavka kot človeka in umetnika odlikuje odprtost in pravičnost. Kot predsednik Društva slovenski pisateljev je takole pozdravil izid Antologije slovenskih pesnic v treh knjigah: »Pred kratkim sem slišal, da za vsako uspešno žensko stojita dva moška, ki jo vlečeta nazaj. Ta hip, moram reči, globoko dvomim o tem. Se mi zdi, da ni sile, kaj šele toliko ustreznih moških, ki bi lahko ovirali 127 pesnic. Toliko jih je v tejle antologiji, ki se je veselimo danes; potapljamo se lahko v splet 127 pesniških vizij, nastalih pri nas, recimo v enotnem slovenskem kulturnem prostoru, v slabih dvesto letih. Razganja me od napuha, ker lahko o tem govorim pred tako žlahtno publiko; ta komaj znosni šarm trenutka, ki ga lahko delim z vami, mi pomaga za hip pozabiti, da naša pisateljska hiša – brez simbolike – poka po šivih tudi zares, zaradi jame, ki jo kopljejo Operi, in ne le zaradi današnjega založniškega slavja.« Govor je podal v času, ko so obnavljali in dozidavali ljubljansko opero, kar je pisateljski hiši na Tomšičevi pustilo razpoke na zidovih.

Preglova dediščina v slovenski kulturi je literarna, aktivistična in organizatorska. Javna agencija za knjigo je pomemben gradnik slovenskega knjižnega biotopa, saj na tako majhnem knjižnem trgu ne moremo računati, da bo založništvo lahko delovalo brez državne podpore. Leta 2007 je bil Schwentnerjev nagrajenec, leta 2017 pa je prejel visoko državno odlikovanje za svoje delo na področju kulture red za zasluge predsednika Slovenije.

»Pod vsem tem pa utripa razburjeno srce, ki samo čaka na potreben znak, da bo radostno vztrepetalo.«

Slavkovo srce ne bije več, a njegov duh bo še dolgo trepetal v slovenski mladinski književnosti in založništvu.

Pisatelji, pisateljice, založniki, knjigotržci, knjižničarji in bralci smo mu hvaležni, spomin in upanje pa ostajata, da se »nekega dne v življenju vsakega mulca pojavi Otok zakladov.«

Tanja Tuma, predsednica Slovenskega PEN-a

Ljubljana, 10. 8. 2026

Fotografija: Miran Hladnik